Solni cvet

Solni cvet je izredno tanek sloj soli, ki se kot koprena tvori na površini kristalizacijskih bazenov v (sicer redkih) obdobjih brezvetrja. Lahki kristali ostanejo v brezvetrju na površini bazenov, odkoder jih solinarji ročno poberejo. Pravzaprav jih s površine previdno posnamejo, podobno kot posnamemo smetano s površine mleka – opravka imamo torej s smetano morske soli.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je pobiranje solnega cveta mukotrpno delo in pobrane količine solnega cveta so v primerjavi s pridelanimi količinami soli na istih solinarskih poljih zanemarljivo majhne.

Slavo solnega cveta so v svet ponesli solinarji iz Bretanje in francoski kuharski mojstri. Solni cvet je naravna drobna (nemleta) morska sol in se kot taka odlično poda k sicer grobi sivi soli proizvedeni v solinah na francoski atlantski obali. Groba sol za kuhanje in pečenje, solni cvet za dosoljevanje. Ščepec solnega cveta se odlično poda na solate, kuhano zelenjavo in k mesu na žaru.

Solinarji so solni cvet poznali še preden so njegovo slavo francoski solinarji in kuharski mojstri ponesli v svet. Le pobirali so ga bolj za svojo lastno uporabo in dušo. Ko je bretanskim solinarjem uspelo ustvariti tržišče za tega solnega princa, so visoke cene, ki jih dosega na trgu, na tržišče kmalu privabile tudi solni cvet iz solin na francoski sredozemski obali (Camarque), iz solin na zahodni obali Sicilije med Marsalo in Trapanijem, iz portugalskih in ciprskih solin ter nenazadnje seveda tudi iz Sečoveljskih solin. Tej eminentni druščini so se leta 2010 pridružile tudi soline na Pagu, kjer so tega leta pridelali prvo tono solnega cveta.