Metode pridobivanja morske soli
Čisto morje je nujno za pridelavo kvalitetne morske soli. Dolga obdobja sončnega vremena in suhih vetrov pa so nujno potrebna za proizvodnjo omembe vrednih količin morske soli. Klimatski pogoji so botrovali različnim metodam pridelovanja in skladiščenja morske soli v Mediteranu. Načeloma ločimo dve, po nekaterih avtorjih tudi tri različne metode pridelovanja morske soli.
Prva metoda je metoda sprotnega (dnevnega) pobiranja soli, kot jo poznamo npr. v naših Sečoveljskih solinah, v italijanski Cervi-ji ali tudi v solinah na francoski atlantski obali, se pravi solinah, ki se nahajajo v klimatskem območju, ki je manj ugodno za pridelavo soli. Razlog za sprotno (običajno vsakodnevno) pobiranje soli je pravzaprav en sam, proizvedeno sol je potrebno čim prej spraviti na varno, da nam jo popoldanska ploha ne pobere. Za območja, kjer sol pobirajo sproti je značilno tudi skladiščenje soli v namenskih skladiščih (kot so npr. skladišča soli v Portorožu), v katerih se pridelano sol po zaključku sezone spravi na varno. Največje pomanjkljivosti te metode so visoka delovna intenzivnost ter problemi s čistočo pridelane soli, saj je le-ta zaradi dnevnega strganja soli z dna kristalizacijskih bazenov pogosto onesnažena z delci ilovnate podlage. To drugo težavo v veliki meri reši uvedba »petole« (»inovacija«, ki se uporablja v Sečoveljskih solinah, kamor pa je bila originalno prinešena s Paga), ki vsaj v prvem delu sezone (tekom sezone se »petola« ščasoma poškoduje in preluknja) prepreči neposreden stik soli z ilovnato podlago bazenov.
Ko se selimo proti jugu, kjer je več sonca in manj padavin, se sprotno pobiranje soli ne uporablja več, saj za to enostavno ni več potrebe. Namesto dnevnega pobiranja se sol žanje (tukaj je primerjava s poljedelstvom povsem na mestu in dejansko lahko govorimo o žetvi) samo enkrat letno, običajno konec septembra ali v začetku oktobra. Tekom poletja se sol v kristalizacijskih bazenih enostavno nalaga na že pridelano sol. Na koncu sezone se tako v kritalizacijskih bazenih nabere tudi do 3 in več decimetrov debela plast soli, ki jo je potrebno pobrati, oz. požeti. Sama debelina solne plasti se od sezone do sezone spreminja in je odvisna od vremenskih pogojev tekom poletja, torej od števila sončnih dni, vetra ter količine padavin. Prednost te metode je seveda v izredno zmanjšani intenzivnosti dela ter v večji čistosti soli, saj pride v stik z ilovnato podlago bazenov le prvi, spodnji sloj pridelane soli, vsi naslednji pa ne. Bolj, ko gremo proti jugu, manj je tudi skladišč za sol, saj se ta preko zime skladišči na odprtem. V solinah na območju med Marsalo in Trapanijem na zahodni Siciliji, npr. kupe soli oblikovane v obliko ostrešja preko zime pokrijejo z opečnatimi strešniki.
Ta druga metoda ima nekaj izpeljank, kjer se podobnosti s poljedelstvom nadaljujejo. Tako so npr. v solinah na zahodni Siciliji v vremensko ugodni sezoni pobrali tudi dve, ob posebno ugodnem vremenu celo tri žetve soli. V nekaterih, običajno večjih solinah pa soli ne pobirajo vsako leto, ampak to počnejo vsakih nekaj let, nenazadnje odvisno tudi od razmer na trgu ter izdatnosti posamezne sezone pridelave soli. V solinah imajo tako kristalizacijske bazene »različnih starosti«, ki jih izmenično praznijo. Debelina soli v posameznem bazenu lahko doseže tudi do 70 in več cm. Na nek način bi lahko rekli, da sol skladiščijo kar v kristalizacijkih bazenih (nekateri avtorji v tem primeru govorijo o tretji metodi pridelave morske soli). Avtor tega članka je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja obiskal soline na jugu Sardinije, kjer sol niso pobirali kar štiri leta. Razlog je bil prenasičenost trga s soljo v tistem obdobju, zato so sol, ki je ni bilo možno prodati, enostavno štiri leta zapovrstjo puščali v kristalizacijskih bazenih. Po štirih letih so bili kristalizacijski bazeni do roba polni soli, v njih je ležalo okoli milijon ton soli. Mimogrede, pogled na soline je bil naravnost veličasten, saj so bili bazeni zaradi prisotnosti posebne halofilne alge (Dunaliella salina) pravljično rožnate barve.
