Razvoj postopka pridelave morske soli
Nekje do konca prvega tisočletja našega štetja je bil postopek pridobivanja morske soli v Sredozemlju povsem drugačen od današnjega. V tistem obdobju so za pridobivanje morske soli uporabljali en sam bazen (če primerno kotanjo z nepropustno (ilovnato) podlago seveda lahko imenujemo bazen), v katerega so spustili morsko vodo ter počakali, da je le-ta pod vplivom sonca in vetra izhlapela. Na dnu kotanje je tako ostala zmes soli, ki se nahajajo v morski vodi: največ je bilo seveda natrijevega klorida (NaCl), ki pa je bil pomešan z ostalimi, v morju raztopljenimi, solmi, kot sta kalcijev karbonat (apnenec) in sulfat (sadra) ter kalijeve in magnezijeve soli.
V 5. stoletju so na Kitajskem razvili nov postopek za proizvodnjo morske soli, ki je predstavljal pravo revolucijo na tem področju. Mimogrede, o starosti te panoge priča tudi dejstvo, da je to pravzaprav zadnja revolucija na področju pridelave morske soli. Namesto enega samega bazena so solinarji na Daljnem vzhodu uvedli serijo večih bazenov. Po funkciji ločimo dve vrsti bazenov in sicer t.i. izparilne bazene ter t.i. kristalizacijske bazene. Morsko vodo iz morja najprej vodimo skozi serijo izparilnih bazenov, v katerih, kot pove že ime, morska voda pod vplivom sonca in vetra iz slanice izhlapeva, zaradi česar koncentracija soli v slanici narašča. Sama kristalizacija morske soli poteka v zadnjem, kristalizacijskem bazenu, v katerega vodimo nasičeno slanico, to je slanica, iz katere ob nadaljnem izhlapevanju morske vode začnejo izpadati kristali NaCl (to se zgodi, ko koncentracija NaCl v slanici doseže približno 26 %, oziroma če se izrazimo po solinarsko, ko gostota slanice doseže približno 27°Bé (stopinj Baumé). Kot zanimivost naj omenino, da je do te točke iz vstopne morske vode izhlapelo kar 90 % vode, kar pomeni, da volumen nasičene slanice predstavlja le še slabih 10 % volumna vstopne morske vode.
Prednost te revolucionarne metode je v tem, da se kalcijev karbonat in sulfat iz slanice izločita v izparilnih bazenih, torej preden slanica doseže zadnji, t.i. kristalizacijski bazen, kjer se izloči skoraj povsem čisti NaCl. Kalcijev karbonat in sulfat sta namreč slabše topna kot NaCl in začneta kristalizirati pri nižjih koncentracijah (kalcijev karbonat pri koncentraciji slanice, ki ustreza gostoti okoli 8°Bé, sulfat pa nekje okoli 13°Bé). Morska sol, proizvedena po novem postopku, imenovanem diferencirana (ali tudi frakcionirana) kristalizacija, posledično ni več zmes vseh soli, ki se nahajajo v morju (v več ali manj enakem razmerju kot jih najdemo v morski vodi), temveč je skoraj čist NaCl (vsaj 95 %) z bistveno zmanjšano vsebnostjo nezaželenih karbonatov in sulfatov.
Ta revolucionarno nov postopek so v 9. stoletju v Sredozemlje prinesli Arabci. Do konca 10. stoletja, za tiste čase kratkem obdobju, se je nov postopek razširil po celotnem Sredozemlju.
