Antična solna cesta na zahodni obali Sicilije
Na skrajno zahodni obali Sicilije se vzdolž obale med Trapanijem in Marsalo vije antična solna cesta (Via del Sale). Ob tej 22 km dolgi cesti se nahajajo starodavne soline, kjer pridobivajo morsko sol skladno z več kot dva tisoč letno tradicijo. Prva znana omemba solinarske dejavnosti v tem prostoru sega že v 3. stoletje pr.n.št., ko so tam gospodarili Feničani. Zaradi idealnih pogojev za pridelavo soli, kakršnih ni najti nikjer drugje v Sredozemlju, poteka pridelava soli na tem ozemlju praktično neprekinjeno do današnjih dni. Za območje ob zahodni obali Sicilije je namreč značilno obsežno plitvo morje, ki ga na zunanji strani omejuje Egadsko otočje. Vzdolž same obale se tako nahajajo naravne plitvine, ki nudijo idealne pogoje za izgradnjo solin. Če k temu dodamo še kristalno čisto odprto morje, z visoko vsebnostjo soli, ki obdaja skrajni zahodni del največjega otoka v Sredozemlju (višja koncentracija soli v morju – skoraj 10 % višja kot npr. v severnem Jadranu – je značilna za odprto morje, kjer ni vplivov pritokov rek, ki znižujejo slanost priobalnih morij) ter idealne vremenske pogoje, katerih značilnost so suhi topli vetrovi, ki pihajo iznad Afrike, je verjetno vsakomur jasno od kod več kot dva tisoč letna neprekinjena tradicija pridelava soli.
Pridelava soli na zahodni obali Sicilije je imela seveda tudi svoje vzpone in padce. Največji razcvet in veljavo je doživela v 16. in 17. stoletju v obdobju španske prevlade nad Sicilijo, ko so Trapani postali najpomembnejše trgovsko središče za belo zlato v celotni Evropi. Po združitvi Italije leta 1861 so soline na zahodni obali Sicilije zaradi konkurence sardinskih solin začele izgubljati na pomenu in po drugi svetovni vojni so bile mnoge soline na tem območju tudi opuščene.
A vzdolž solne ceste se dandanes še vedno nahaja kar nekaj solin, od katerih sta dve večji. Prve in hkrati največje soline z letno proizvodnjo okoli 40 tisoč ton morske soli se nahajajo južno od Trapanija v dobrih 900 hektarjev velikem naravnem rezervatu (za primerjavo Krajinski park Sečoveljske soline obsega površino 650 hektarjev), ki ga upravlja italijanska WWF. Te soline so doživele preporod po letu 1995, ko so bile po vzpostavitvi naravnega rezervata obnovljene. Same soline so sicer v privatni lasti.
Druge večje soline se nahajajo severno od Marsale v naravnem rezervatu na otokih Stagnone (Isole dello Stagnone), ki se razteza na dobrih 2.000 hektarih. Tukaj najdemo tudi soline Ettore in Infersa, ki so prav tako popolnoma obnovljene, ponašajo pa se tudi z delujočim 500 let starim mlinom na veter, ki so ga nekoč uporabljali za mletje soli ter črpanje vode.
Skupna letna proizvodnja morske soli na vseh solinah na območju med Trapanijem in Marsalo v dobrih sezonah doseže okoli 80 tisoč ton morske soli. Z vsemi temi količinami se soline na zahodni obali Sicilije uvrščajo med manjše soline. Zaradi izredne kvalitete pridelane soli, poznane širom sveta, od Japonske pa do Severne Amerike, se vsa pridelana sol uporabi izključno v proizvodnji soli za gospodinjstvo ter prehrambeno industrijo. Pod vročim soncem zahodne Sicilije, sredi kristalno čistega Sredozemskega morja, je po zaprtju obrata za predelavo soli v portoroških skladiščih, svoj novi dom našla tudi morska sol Droga.
