Jodirana sol
Jod je mikroelement, nujno potreben za pravilno delovanje človeškega organizma. Dnevne količine joda, ki jih za normalno delovanje potrebuje zdrav človeški organizem, se gibljejo okoli 150 μg (milijonink grama) za odraslega človeka, okoli 220 μg za nosečnico ter okoli 270 μg za doječo mater. Potrebne količine so dejansko izredno majhne, a ob pomanjkanju hitro nastopijo težave. Jod je namreč nujno potreben element za sintezo dveh hormonov ščitnice. Pomanjkanje teh dveh hormonov ima negativne posledice na delovanje mišic in telesnih organov kot so srce, jetra in ledvice ter predvsem na razvoj možganov. Pomanjkanje joda v obdobju razvoja možganov, torej v obdobju pred rojstvom ter v prvih letih življenja vodi do trajne okvare možganov, ki ima za posledico umsko zaostalost.
Najbolj opazen in zato tudi najbolj poznan znak pomanjkanja joda je golšavost, ki je posledica povečane žleze ščitnice. Na pomanjkanje hormonov ščitnice, ki je posledica pomanjkanja joda, se namreč človeško telo odzove s pretirano stimulacijo rasti te žleze.
V mnogih predelih sveta je vsebnost joda v prsti zelo nizka, kar posledično pomeni, da je vsebnost joda v živilih rastlinskega in živalskega izvora prenizka, da bi zadostila vsakdanjim potrebam organizma po tem elementu. Najpomembnejši naravni vir joda so tako morski organizmi živalskega in rastlinskega izvora.
Pomanjkanje joda v prehrani ljudi v določenih celinskih predelih je imelo za posledico povečano pojavnost golšavosti (v tem primeru govorimo o t.i. endemični golšavosti). V Evropi so to bila nekatera območja Alp, v ZDA pa območje okoli Velikih jezer. Zaradi tega so zdravstvene oblasti na teh območjih že v 19. stoletju razmišljale o jodiranju soli. Po nekaterih podatkih so jodirano sol občasno uporabljali že sredi 19. stoletja v določenih predelih Avstrije, Francije in Italije. O pravih začetkih obveznega jodiranja soli pa lahko govorimo v 20-ih letih prejšnjega stoletja, ko so obvezno jodiranje soli začele uvajati Švica, ZDA in Nizozemska.
V Sloveniji je morala biti do leta 2003 vsa jedilna sol obvezno jodirana in sicer je morala vsebovati od 15,3 do 22,9 mg joda na kg soli. Leta 2003 pa je stopil v veljavo Pravilnik o kakovosti soli (Ur.l. RS 70/2003), po katerem morata biti jodirani le kamena in evaporirana sol, morska pa ne.
Dodatno zmedo na tem področju je povzročil Pravilnik o spremembah pravilnikov s področja kakovosti kmetijskih pridelkov oziroma živil (Ur.l. RS 31/2004), ki v Sloveniji dovoljuje promet s katerokoli jodirano soljo, če je le-ta jodirana v skladu s predpisi države proizvajalke. In ravno tukaj nastopi problem, saj ima praktično vsaka država svoje zahteve glede vsebnosti joda, ki so prilagojene zdravstveni situaciji na njenem ozemlju. Od sosednjih držav naj omenimo, da so na Hrvaškem predpisane enake vsebnosti joda kot v Sloveniji, v Avstriji je predpisana nekoliko nižja vsebnost, in sicer med 15 in 20 mg joda na kg soli, v Italiji pa bistveno višja, in sicer med 20 in 30 mg joda na kg soli.
Nejodirana jedilna sol mora biti na slovenskem trgu na embalaži le jasno označena kot nejodirana. V ZDA pa je npr. potrebno na embalažo nejodirane soli napisati opozorilo potrošniku (podobno kot pri nas velja za tobačne izdelke), da nejodirana sol ne zagotavlja joda, za človeško telo potrebnega hranila (»This salt does not supply iodine, a necessary nutrient.«)
